slovensko | deutsch

TUJCI POVSOD, DOMA V TEATRU

Na predstavah koroškega Teatra Trotamora, ki kontinuirano deluje z režijsko taktirko Marjana Štikarja, me vedno znova prešinjata dve misli. Da to preprosto niso ›prave predstave ob pravem času‹, ampak da so to ›prave predstave za vsak čas‹, ki ga preživljamo. In drugič, da se ob njih lahko mirno nasmejem prav zato, ker s pikro duhovitostjo govorijo o zelo zaresnih temah, o tragikomičnosti našega bivanja in boleči normalnosti obstoječega. Dragoceno v tej gledališki skupini je, da vanjo niso vključeni le slovensko in nemško govoreči: izključljivo logiko ›ali-ali‹ presega z logiko ›in eni in drugi‹, na interkulturni način povezuje več izročil, jezikov in kultur v nove kvalitete in identitete, v katerih prejšnje niso več pomembne. Še več, v katerih te delujejo obsoletno, smešno. Svojski način delovanja – predstave kot projekti – omogočajo Štikarju samostojno estetsko držo, izven ujetosti v prisilo abonmajske produkcije, zaprtosti v točno določen ansambel, poštrikanosti običajne publike in nenazadnje prilagajanja žargonu lokalne kulturne pravšnjosti. To se odraža tudi v njegovem izrazito nekonformnem in navdihujočem eklekticizmu različnih pristopov, kjer npr. ljudsko izročilo nepričakovano nadgradi z repanjem in vložki break-dance (Goreča vas, 2003); kakofonijo sodobnih medijev ponazori z nagovori v staroazteškem jeziku (Nosorogi, 2006); zatohlo situacijo iz nekega pravoslavnega zakotja mirno prevede v prav tako tistega katoliškega (Profet Ilja, 2007); izgubljena ljubezen v znanstveno-fantastičnem svetu govori o onih, ki se dogajajo tu in zdaj (Solaris, 2001); dvoboji s sabljami nekdanjih oblastnežev se spremenijo v obračun z aktovkami novodobnih japijev in drugih kravatnežev (Goreča vas, 2003); melodije svetovnih pop-hitov zlahka postanejo lokalni pozivi na linč (recimo Queenov ›We Will Rock You‹ v ›Daj ga na gobec!‹), londonske postopače izpred poldrugega stoletja reinkarnira v skejterje, ki pičijo po odru (Opera za tri groše, 1997); grobost socialnega darwinizma lahko najbolj doživeto izrazijo prav ›najbolj nedolžna bitja‹, otroci (Gospodar muh, 1999); brezčasno kritiko malomeščanstva in provincializma – tistega izpred stotih let ali sedanjega – po predlogi naostrenega peresa Franzobla je najti tudi v njegovih režijskih gostovanjih v alternativnem celovškem gledališču Klagernfurter Ensemble.

Toda teatrski pristop Štikarjeve Trotamore še zdaleč ne izhaja le iz specifičnih kulturnih in političnih okoliščin, v katerem nastaja, avstrijske Koroške – to ni še ena ›zamejska kulturno-umetniška skupina‹. Dalje, niti ne iz njegovih zgolj estetskih preferenc, inscenacij, uporabe multimedije in drugih tehnično zahtevnih odrskih rešitev, niti ne iz doživetega, srčnega nastopanja igralcev in požrtvovalnega sodelovanja celotne ekipe. Onstran vsega tega, nedvomno tudi pomembnega, najdemo v njegovih predstavah jasno izraženo stališče: problematiziranje in aktiven odpor oblasti, politični, verski, zdravorazumski, ekonomski, pravzaprav vsakršni. V njegovih predstavah ›mali‹ ljudje ne le jadikujejo nad svojo nesrečo in krivicami, ampak si svoja življenja vzamejo v svoje žuljave roke in zgodovino na svoja upognjena ramena in udarijo nazaj. V pravo, v napačno smer, levo, desno, mimo, nekam že – ampak glavno je, da kažejo, da in kako so živi. Štikarjevi protagonisti so ženske, brezpravni, izkoriščani, izgubljeni, svojeglavi, drugačni, raznorazni autsajderji in luzerji ›novega svetovnega nereda‹, torej vsi ti andersenovi otroci, ki brutalno kažejo na cesarjevo goloto, gospodarjevo brezsrčnost in pridigarjevo lažnivost. Na divjanja korporativnega kapitalizma, prosulost družbenega konservativizma in poniglavost novih verskih fanatikov učinkovito odgovarjajo s tistim, kar premorejo: s svojo revščino, grobim jezikom in neposrednimi dejanji. Na kratko rečeno, šok, h kateremu se zatečejo njegovi junaki in ki ga z inteligentno mimetičnostjo uporablja tudi sam Štikar, ni namenjen sam sebi, ampak ponovno afirmira metodo in prakso, kot so si to pred desetletji zastavili francoski situacionisti: kot politično dejanje, estetsko izbiro in lajfstajlerski kredo.

Sledeč Andreju Bretonu je umetniško delo pomembno le, če ga prežemajo odsevi prihodnosti. Gledališki fenomen Štikarjeve Trotamore ravno v tem oziru ostro odstopa od prevladujoče umetniške produkcije, ki se praviloma zavestno odreka vsem oblikam družbenega angažmaja in tako raje ribari v mrtvem tolmunu splošne všečnosti, vsestranske korektnosti, prazne spektakularnosti in priročnega eskapizma in ki za cenenim larpurlartizmom slabo skriva svoje nazorsko nazadnjaštvo, strahopetnost in brezidejnost. Štikarjeva teatrska ›poetika politike‹ je brezkompromisno na drugi strani: v njej se družbena kritika povezuje z intimnimi strategijami, brezizhodnost presega s socialno inovativnostjo, triumfalizem krivičnosti šiba z optimizmom alternativ. Trotamorovcem ravno življenje na obrobju – tukajšnjem in tamkajšnjem, dejstvo, da so v svoji takoimenovani ›domovini‹, na tej ali na oni strani Karavank, pravzaprav tujci in da so zares doma v teatru – omogoča kvalificirano in kredibilno kritiko zavrtosti raznoraznih vladarjev in mentalne zatohlosti njihovih poslušnih slednikov. Skupaj z nadrealistom Robertom Desnosom nam govorijo, da S kralji se ne dvobojuje, kralje se giljotinira! Smo jih sposobni razumeti?

Mitja Velikonja
Ljubljana 2008, ob gostovanju »Profet Ilja« v Ljubljanski Drami.