slovensko | deutsch

ZALA - drama v sedmih slikah

Simone Schönett & Harald Schwinger

T E A T R   T R O T A M O R A – t t m

Praizvedba: Farovž Šentjakob v Rožu, 19. 3. 2010

režija - Marjan Štikar | visuals - Rudi Melcher | tehnični asistent - David Višnjić | glasba - Jozej Štikar | kostumi - Elena Fajt | asistentka - Mateja Velikonja | šivilja - Nada Sawadogo | scenografija - ttm | varjenje - Albert Lesjak | lučni oblikovalec - Jaka Šimenc | luč - Kristijan Rehsmann | asistentka produkcije - Alina Zeichen | plakat - ttm | prevod v turščino - Mehmet Akbal | lektorica za turščino - Müberra Neumerkel

I G R A JO:
Zala - Martina Kanzian | Mirko - Mirko Lepuschitz | Davorin - Izidor Sticker | Almira - Karin Spitzer-Simonitsch | Župarica - Zalika Steiner | Dämon - Martin Koren | Propagandaminister - Toni Isopp

Spomenikarji:
Rokodelec - Martin Zwitter | Kmet - Karel Krautzer | Vojak Jozi Spitzer | Delavec - Mihi Mischkulnig | Meščan - Janko Zwitter

Telovadci:
Winfried Marinitsch - Franci Obiltschnig | Karl Fritz - Drago Pörtsch | Bruno Czeitschner - Tonej Sticker

Blondinki - Hanca Pörtsch . Nadja Pörtsch | Angelčka - Lili Kogoj . Rozka Tratar | Mladina - Darina Gabriel . Luca Mak . Lan Sticker . Mira Urbajs | Dekle - Mira Kofler | Tetover - Franci Spitzer | Birokrata - Niko Janežič . Gregor Novak

Miklova Zala, realistična pripoved avtorja Jakoba Sketa (1884)

MIKLOVA ZALA 1937, St. Jakob/Šentjakob

Zala je odraščala v Svatnah pri Šentjakobu v Rožu. Sosed, gospod Serajnik, je pred mnogimi leti Zalinemu očetu, ko sta se bojevala proti Turkom, na smrtni postelji obljubil, da bo svojega sina Mirka poročil z Zalo. Almiri, ki se je hotela poročiti z Mirkom, je bila Zala hud trn v peti, zato je pregovorila očeta, naj v vas pripelje Turke.

Ko je Zala izvedela, da je Mirko v ječi in da ga edino ona lahko reši s tem, da gre v sužnost, je privolila, saj je bila njena ljubezen do Mirka zelo močna. Na poti v Carigrad jo je hotel rešiti Davorin, a je ni mogel, saj se je skoraj utopil v reki.

Zala preživi kot sužnja sedem let v Carigradu. Ko je turški sultan hotel, da sprejme islamsko vero, je zbežala v domače kraje. Vrnila se je v rodno vas ravno na dan Almirine in Mirkove poroke. Uspelo ji je preprečiti poroko in vsem svatom je povedala, kaj je storila njena izdajalka.

Nato so praznovali Zalino vrnitev.

Anonimni začetki

Meseca septembra 2009, ko se po poletnih počitnicah ttm-jevci spet dobivamo, vsi navzoči menimo, da bi bil končno čas, da se lotimo projekta, o katerem smo se sicer že večkrat pogovarjali in ga vsaj načeloma že načrtovali. Želimo narediti predstavo, v kateri bi se spoprijeli z življenjem med slovensko govorečimi in nemško govorečimi v naših krajih. Ker se bliža 90. obletnica zloglasnega plebiscita iz davnega leta 1920, ki je po našem mnenju najhujša ločilnica v sožitju med obema narodoma na Koroškem, bi bil to še poseben povod storiti zastavljeni korak.

V prvih pripravnih diskusijah se razvije živahen pogovor in vsi začudeno opazimo, kako zelo nas ta tema še razburja, kako zelo smo še ranjeni – od starejših v skupini do mlajših.

Porodi pa se tudi misel, da bi bilo dobro in pametno, da bi – v prid predstavi – slišali tudi drugo stran, tako imenovano nemško govorečo večino: Kako oni gledajo na nas, kake predsodke in občutke imajo o nas. In tako se začne, vsem oviram in dvomom navkljub, v šentjakobskem farovžu srečevati skupina ljudi, ki se hoče pod strokovnim vodstvom spoprijemati s svojimi lastnimi in splošno koroškimi travmami. Mesec kasneje – skupina se kljub drugačnim namenom še vedno srečuje – jo za hec imenujemo »Skupina anonimnih Slovencev«, saj ima skorajda vsak od njih slovenske prednike. Sami pa se imenujemo »Skupina za medsebojno pomoč«.

Sicer po elektronski pošti pišem tudi slovensko in nemško govorečim Korošcem, ki že dalj časa živijo izven naše zaplankane domovine, s prošnjo, da bi napisali svoje izkušnje z narodnostjo in s svojim doraščanjem na Koroškem, a dobim le en sam odgovor. Tudi mladino, s katero bi prav tako rad ustanovil pogovorno skupino, ne morem zadosti motivirati, da bi se pogovarjala o tej temi.

Tako ostaneta le dve (sicer zadosti veliki) skupini, ki se po novem letu dobita v velikem diskusijskem krogu. Pred samim pogovorom čutimo napetost. Sicer si domišljamo, da smo vsi dobronamerni, da nimamo drug do drugega nobenih predsodkov ali zadržanosti, a kljub temu se bojimo, da bi morda prišle na dan skrite »resnice« ali že zdavnaj zaceljene rane, da drug drugega (znova) ne bi razumeli, ali ne bi znali povedati tako, da bi bilo za drugega razumljivo, verodostojno in resnično. Dejansko se izkaže, da je stvar zapletena in da se je ne bo dalo rešiti v enem diskusijskem krogu, še posebej ne, ker očitno nihče noče, da bi pogovor ostal površen in ne bi premaknil vsaj kanček v naših Karavankah. A v tem trenutku moramo s strani ttm-ja prekiniti pogovore, saj se moramo končno osredotočiti na predstavo, ki jo hočemo že kmalu predstaviti javnosti.

Vzporedno s temi pogovori se v gledališki skupini že od vsega začetka menimo tudi o sami predstavi, ki naj bi nastala iz gradiva obeh pogovornih skupin. Čas teče, ideje se nabirajo in pred nami se kopiči nerešljiv problem – kako vse to spraviti v homogeno predstavo. Glede na obletnico plebiscita nam je jasno, da bi morali nekako vplesti nemškutarski šentjakobski mit, brambovski spomenik, imenovan »Denkmol«. Hkrati pa nam leži v želodcu tudi slovenski šentjakobski mit, Miklova Zala – že večkrat smo se v skupini pogovarjali o tem, a je vedno ostalo le pri hecanju. Glede na to, da je našim prednikom v težkih časih prve polovice 20. stoletja ta zgodba o Miklovi Zali pomenila zelo veliko, da jim je bila v tolažbo in upanje za vse doživeto in prestalo, sem se je spet spomnil. Tako sem našo osnovno idejo več ali manj slučajno zakoličil.

Ostal pa je kljub temu še najhujši problem. Kdo nam lahko napiše novo gledališko besedilo? Ker sem že večkrat spraševal slovenske koroške avtorje, če bi mi/nam kaj napisali, sem bil glede tega zelo zaskrbljen. Končno sem se le odločil in poklical Haralda Schwingerja, avtorja iz sosednjih Ledinc, čigar knjigo Das dritte Moor so nekateri igralci/igralke kar požrli od navdušenosti in mi ga polagali na srce. Harald na moje presenečenje takoj zagrabi za stvar in skupno s svojo sopotnico Simono Schönett mi obljubita, da bosta v roku dveh mesecev na osnovi naših že zastavljenih idej napisala gledališko besedilo. Moji začetni pomisleki – avtorja gotovo ne poznata zadosti »naše« situacije niti Miklove Zale itd. – se že kar kmalu razblinijo v nič; nasprotno, ko v skupini prvič beremo ZALO, se dodobra nasmejimo in zabavamo, a smo na koncu kljub temu zelo prizadeti! Sploh si nismo mogli predstavljati, da lahko »nekdo izven stoječi tako zadane našo dušo!« Sledi spontani aplavz vseh navzočih trotamorovcev, zatem pa seveda meseci dela in priprav za praizvedbo te »naše ZALE«!
Marjan Štikar

»mi smo mi – vi ste vi«

Geschichten erzählen, die Geschichten der »anderen« hören, einander zuhören, versuchen zu verstehen oder zumindest anerkennen – die Menschen mit ihren Geschichten.
Die Bevölkerung, die sich aufteilte, aufgeteilt wurde, in eine Mehrheit, die früher eine Minderheit war, und in eine Minderheit, die früher einmal eine Mehrheit war.
Statt ewig Ängste, Misstrauen und Neid zur Aufrechterhaltung von Feindbildern aufzukochen, wollten wir uns mit den »anderen« ehrlich auseinandersetzen – darum haben wir uns zusammengesetzt.
»Unsere Eltern wollten uns etwas ersparen.«
»Meine Eltern sagten, sie wollten mir das kostbare Deutsch mitgeben.«
Jene, welche zur Mehrheit wurden, sich assimilierten, entledigten sich ihrer Muttersprache aus berechtigter Angst, ihre Existenz, ihr Leben zu verlieren. Oder um nicht mehr aufgrund ihrer Sprache ausgegrenzt zu werden, um mehr Chancen im Beruf zu haben. Oder weil sie dem Regime folgend, sich von sich selbst ab- und den »Herrenmenschen« zuwandten. Oder …
»Der Vater bestimmte, die Mutter durfte mit uns Kindern nicht Slowenisch sprechen. Aber mit den Nachbarn, da habe ich sie Slowenisch reden gehört.«
»Da waren nur stumme Kinder, wenn man zu einem Haus kam.«
Die Sprache hat die Menschen verraten. Darum wurde sie verleugnet und
versteckt.
»Ich spreche nicht Slowenisch, nur Windisch, das ist ein Kärntner Dialekt.«
»Meine Mutter sagt, sie hat eine eigene Sprache.«
»Oče naš« ist vielen als tief im Gedächtnis gespeicherte gemeinsame Sprach erinnerung geblieben.
Die politisch korrekte Aufteilung, wer TäterIn, Widerstand leistende/r und Opfer war bzw. ist, sollte aus heutiger Sicht klar sein. Betrachtet man jedoch die damaligen Lebensumstände und Schicksale einzelner Menschen, wird diese Bewertung sehr viel schwieriger. Erst im Hinschauen auf die individuellen Geschichten der Menschen zeigt sich das Ausmaß ihres Leidens, ihres Mutes – und auch ihrer Schuld.
»Ich hatte Opfer – auf beiden Seiten – in meiner Familie.«
»Es ist nicht meine Schuld, in einer Familie aufgewachsen zu sein, in der das Slowenische verloren ging. Ich will mich nicht mehr rechtfertigen müssen, keine Erbschuld tragen.«

Unsere Fragen:
»Kann man Kärntner SlowenIn sein, wenn man nur deutsch kann?«
»Müssen wir eure Sprache lernen oder reicht euch unsere Solidarität, um mehr Vertrauen und Nähe zuzulassen?«
Unsere Ambivalenz:
Wir freuen uns, dass ihr eure Sprache pflegt, auch wenn wir euch dadurch oft nicht verstehen.
»Hast noch immer nicht slowenisch gelernt?«, hören wir auf unsere Klagen. Manchmal denken wir uns trotzdem, die könnten sich ja so unterhalten, dass wir auch was mitkriegen.
»Redets deitsch«, das habt ihr leider schon sehr oft gehört.
Ihr grenzt euch ab, es ist wie eine Mauer.
Je bedrohter eine Gruppe sich fühlt, desto weniger Kontakte nach außen hält sie. Sich schützen gegen Verletzung, gegen das Ausgelöscht-werden, das endgültig Verloren-gehen.

Mi: »Danke, dass ihr die slowenische Sprache und Kultur beschützt und bewahrt habt.«
Vi: »Es ist gut Euch zu hören, jetzt spüre ich Euch, Euer Interesse berührt mich.«

Die Diskussionsrunde:
Elisabeth Prettner, Ute Lambauer, Heidi Nöller, Barbara Seidl, Peter Meisterl, Silvia Ramusch, Nadja Krautzer, Christian Mikula, Gerhard Kuchling, Klaus Cerjak, Silvia Jelinek und Inge Seher.